KOREKCIJSKA OČALA

POGLED V OKO

Človeško oko lahko primerjamo s fotoaparatom. Svetloba, ki prihaja v oko, se uklanja skozi lečni aparat, ki ga pri očesu sestavljata roženica in leča, pri fotoaparatu pa to funkcijo opravlja objektiv. Tako nastane ostra slika na očesnem ozadju, namenjenem zaznavanju svetlobe. Pri očesu je to mrežnica, pri fotoaparatu pa svetlobni senzor.

Ostra slika nastane samo takrat, ko se svetloba projecira natančno na mrežnico. Če se to ne zgodi, vidimo slabo zaradi tako imenovanih refrakcijskih napak. Te so kratkovidnost, daljnovidnost ter astigmatizem.


KRATKOVIDNOST (miopija)

Pri kratkovidnem očesu je zrklo glede na ukrivljenost roženice predolgo. Žarki, ki padejo v oko, se ne projecirajo na mrežnico, ampak pred njo. Oddaljene predmete zato vidimo neostro. Kratkovidnost je zelo pogost pojav, ocenjujejo, da se pojavlja pri približno 30 odstotkih prebivalcev. Najpogosteje se začne kazati med 8. in 12. letom starosti. V odrasli dobi se običajno stabilizira.


DALJNOVIDNOST (hiperopija)

Tu je zrklo glede na ukrivljenost roženice prekratko. Žarki, ki padejo v oko se ne projecirajo na mrežnico, ampak za njo. Odvisno od starosti in stopnje daljnovidnosti lahko nekateri ljudje z nižjimi stopnjami daljnovidnosti vseeno vidijo ostro tako na daljavo kot na blizu. To jim omogoča očesna akomodacija mehanizem, s katerim se v očesu pri mlajših od 40. let spreminja lomnost očesne leče.

 

STAROSTNA DALJNOVIDNOST (presbiopija)

Razvoj starostne daljnovidnosti je proces, ki je povezan s staranjem očesa in je še razmeroma slabo raziskan. Danes prevladuje mnenje, da je glavni vzrok za postopno upadanje sposobnosti akomodacije, torej spreminjanje lomnosti očesne leče glede na razdaljo gledanja, posledica vse večje togosti same očesne leče. Težave, povezane s starostno daljnovidnostjo, lahko pri posamezniku nastopijo zelo različno. Bolj zgodaj jih opazijo tisti, z blažjimi stopnjami očesne daljnovidnosti, pri njih se lahko težave pojavijo celo pred 40. letom starosti.